Space = a playground for children| Rok Kete |TEDxNovaGorica

Rok Kete is a first year high school student at Veno Pilon High School in Ajdovščina. For the last three years he has been working on airport and space architecture projects. He works on his projects in cooperation with architect Nejc Trošt. He has already finished two innovations in this field and the development of two more are still in progress. He won two gold awards for his projects in »Children for Future« contest. His innovations were noticed by some scientists, who were impressed. He's got so many ideas that some of them are still waiting to be realized.

This talk was given at a local TEDx event, produced independently of the TED Conferences.

Letalski promet se širi.

Da boste dobili lažjo predstavo,

kako razširjen je letalski promet
v današnjem času,

si lahko za mano ogledate
trenutno radarsko sliko

letalskega prometa nad Evropo.

Kot sem že omenil,
se letalski promet širi,

ampak mnoga letališča niso sposobna

in v bližnji prihodnosti ne bodo sposobna

prevzeti bremena vsega letalskega
prometa na svoja pleča,

ker so zgrajena v središčih mest
in se nimajo kam širiti.

To je problem in ta problem
sem prvič zasledil,

ko sem se v osmem razredu odpravil

na šolsko izmenjavo na počitniški otok
Madeira na Portugalskem.

Madeira je gorat otok sredi
Atlantskega oceana

in zato za letališče niso
imeli veliko prostora.

Tako da so morali letalsko stezo
zgraditi kar na stebrih.

Zelo me je presenetilo tudi to,

da letališče zavira
turistični razvoj otoka,

saj ne more sprejeti vseh turistov,

ki bi radi obiskali ta zelo zanimiv
in pester otok.

Takrat sem prišel na prvo idejo,

da bi lahko letala parkirali
na letaliških terminalih v obliki valja.

Oblika kroga je predvsem zelo
prostorsko učinkovita,

saj največ neizkoriščenega prostora
pri letaliških terminalih

predstavljajo prav letalska krila.

Teh pa vi ne morete nikamor
spraviti ali zložiti.

Tako se lahko na letališki terminal
v obliki kroga

na manjšem prostoru spoji
kar največ letal.

Za še dodatno prostorsko učinkovitost

pa smo dodali vdolbine na terminalu,

ki omogočajo krajši čas spojitve
letala s terminalom.

S tem smo se znebili tudi
letaliških mostičkov,

ki so ravno tako prostorsko zelo potratni.

Letalski promet se širi,

ampak vreme v zadnjem času
odhaja zmeraj bolj v ekstreme.

Lahko se spomnite, kaj se je
dva dni nazaj zgodilo na Filipinih,

ko je tajfun popolnoma uničil eno izmed
zelo prometnih filipinskih letališč.

Da bi letala zaščitili pred
vremenskimi ekstremi,

jih moramo spraviti v hangarje.

Ampak, kot sem že prej omenil,

veliko letališč sploh nima prostora
za izgradnjo hangarjev,

zato lahko letala zaščitite le tako,
da jih poselite pod zemljo.

Tako sem ustvaril letališče pod zemljo.

S tem bi letališča dobila veliko novega
uporabnega prostora

in letališče pod zemljo bi delovalo kot
veliko zaklonišče za veliko število ljudi,

kamor bi se lahko umaknili med
ekstremnim vremenom

in bombnimi napadi na vojnih območjih.

Trenutno imamo v razvoju še ene terminale,
ki še nimajo imena.

Prednost teh terminalov je, da jih lahko
gradite na kateri koli letališki terminal.

Čakalnico smo postavili nad terminal,
s tem pa tudi skrajšali

čas odhoda potnikov iz letala
in prihoda novih potnikov v letalo,

kar pa je zelo pomembno
pri zelo prometnih letališčih.

In da bi si vse ideje lahko ogledali
na enem projektu,

smo iz majhnega letališča na Madeiri,
ki zavira razvoj turizma,

ustvarili novo letališče na Madeiri.

Na letališču bi bilo po moji ideji
prostora za kar 155 letal več

in tudi letališko stezo smo podaljšali
na 3600 metrov,

da omogoča sprejemanje
tudi največjih letal.

Drugo področje, na katerem delujem,
je vesoljska arhitektura.

Vesolje me že od nekdaj privlači.

Zelo veliko člankov berem ravno na temo
kolonizacije Marsa in Lune,

ampak znanstveniki v današnjem času
hočejo poslati ljudi na Mars

z eno raketo z Zemlje

in od te rakete bi se na koncu vrnila
samo ena majhna kapsula nazaj na Zemljo.

Zato sem pomislil,
da bi lahko na Mars ali na Luno

odšli kar preko mednarodne vesoljske postaje.

Tako bi se astronavti najprej
z majhnimi vesoljskimi taksiji

odpeljali do vesoljske postaje in tam
preživeli prvi mesec bivanja v vesolju.

Ta čas bi izkoristili za navajanje
na breztežnostno stanje.

Nato bi vstopili v modul

in modul bi se odcepil
od vesoljske postaje

in se usmeril proti Marsu ali Luni.

Ko bi se približal Marsovi
ali Lunini orbiti,

bi se utiril v orbito
in se spojil z drugo vesoljsko postajo,

ki kroži okrog Marsa ali Lune.

Tako bi modul preživel par tednov,
tačas pa bi se skupina šestih astronavtov

odpravila na Mars in tam
opravila različne naloge.

Po končani misiji pa bi se astronavti
ponovno vrnili v modul

in se odpravili proti Zemlji.

Prednost takega potovanja
pa je predvsem prostor.

Prostor je v vesolju zelo pomemben;
naj vam omenim samo to, da potovanje

v eno smer proti Marsu traja
kar devet mesecev.

Da si boste lažje predstavljali,
kako pomemben je prostor,

se poskušajte zapreti za devet mesecev
v manjše stanovanje, pa bomo videli,

koliko časa boste lahko preživeli.

Ob vseh teh projektih pa sem od svojih
mentorjev poslušal le eno in isto poved:

"Otroci so res bolj inovativni
kot odrasli."

Ker pa temu nisem verjel,
sem moral poskusiti.

Človekova želja je že od nekdaj,
da bi osvojil neznane svetove,

najprej prišel tja in se na koncu
tam tudi za stalno naselil.

V ta namen sem testiral otroško
inovativnost na učencih

devetega razreda in dijakih
prvih letnikov gimnazije.

Sprva sem pričakoval
morda pet, šest ljudi,

ampak na koncu se jih je
v projekt vpisalo kar 14.

Nastalo je sedem popolnoma različnih
predlogov za vas na Marsu ali na Luni.

Zakaj sem se odločil za Mars ali Luno,
je odgovor čisto preprost.

Mars kot planet z najbolj podobnimi
razmerami, kot jih ima Zemlja,

Luna pa kot Zemlji najbližji
vesoljski objekt.

Vsaka ideja je po svoje zelo posebna.

V vsako idejo je bilo vloženih kar nekaj
ur truda - tudi nočnih.

Ampak najpomembneje je, da se otroci
niso nikdar predali.

Zmeraj so vztrajali na svoji poti,
kar me je tudi zelo presenetilo.

Ko sem recimo povedal, da nekaterih stvari
ne morejo zgraditi

ali pa jih je nemogoče narediti,

so ubrali drugo pot, ampak na koncu prišli
do svojega rezultata,

katerega so si zadali na začetku.

Zelo me je presenetilo tudi to,

da so učenci ves čas črpali znanje in ves
čas po internetu iskali možne rešitve,

kaj so znanstveniki že predvideli
pred njimi

in jih poskušali - kar je najpomembneje -
tudi preseči.

In to jim je definitivno uspelo.

Pri projektu me je presenetilo
predvsem to,

da so sodelovali samo trije fantje,
ostalo so bila samo dekleta.

Čeprav je stvar tehničnega tipa,
očitno v današnjem času

tehnika bolj zanima dekleta kot fante,

kar je po svoje
tudi zelo spodbudno za naprej.

Na koncu pa lahko zaključim
le z enim stavkom:

otroška inovativnost je zmeraj prisotna,
ne glede na okolje.

Le najti jo je treba in izkoristiti.

Hvala.