Govori srcu | Marleen Laschet | TEDxTrondheim

Ta govor je bil podan na TEDx dogodku, ki uporablja obliko TED konference vendar je bil neodvisno organiziran v lokalni skupnosti. Izvedite več na http://ted.com/tedx.

O vonju jezikov in kako ti bolna žaba lahko reši dan.

Marleen je filologinja in strokovnjakinja za komunikacijo, ki ima strast do pripovedovanja in jezikov.

Na svojem resno-igrivem blogu piše o užitkih in prednostih večjezičnosti ter o kulturnih razlikah. Zgodbe na njenem blogu so osnovane na anekdotah iz njenega življenja poliglotke in temeljijo na jezikovnem in kulturnem uvidu ter izkušnjah.

Približno 365 milijonov ljudi
govori angleščino kot svoj materni jezik.

Več kot 2 milijardi drugih
se uči in govori angleško

kot drugi ali tretji jezik.

Če govoriš angleško,

te razumeta skoraj 2,5 milijardi ljudi.

Zakaj bi se sploh učil
kakšen drug tuji jezik?

Ni to nesmiselna izguba časa?

Nelsona Mandelo so črni
Južni Afričani ostro kritizirali,

ker je govoril afrikanščino.

Odgovoril je:

"Ko govoriš s človekom
v jeziku, ki ga razume,

gre to v njegovo glavo.

Ko pa govoriš z njim
v njegovem lastnem jeziku,

mu gre to v srce."

Takole je:

če želiš nekoga prepričati,

moraš govoriti z njegovim srcem.

Papeži to vejo.

Janez Pavel II. je tekoče
govoril deset jezikov

in še ducat drugih na bolj osnovni ravni.

Kamor koli je šel, je pozdravil ljudi

z vsaj nekaj stavki
v njihovem maternem jeziku.

In to je bil pomemben razlog
njegove popularnosti.

Tudi ljudje s tujimi taščami

ali tujimi bodočimi taščami to dobro vedo.

S svojimi dekleti morda že
govorijo angleško,

ampak ko se hočejo dobro
razumeti z dekletovo materjo,

so se mladi fantje pripravljeni
naučiti najbolj nore jezike,

celo Nizozemščino.

(Smeh)

In običajno učinkuje.

Zakaj?

Naša osebnost in identiteta
sta popolnoma prepleteni

z našo materinščino.

Naša celotna osebna zgodovina
globoko korenini

in je prežeta z našim maternim jezikom.

Toliko spominov in občutkov je,
ki so povezani z besedami, izrazi,

celo s slovnico, s katero smo odrasli.

Če se torej naučiš jezika
neke druge osebe,

pokažeš, da te resnično zanima

njeno življenje, njena osebnost.

Katera tašča ne bi bila polaskana?

Ko slišiš svoj jezik, se počutiš povezano.

Ko potuješ

in že več dni ali tednov
govoriš tuj jezik,

v trenutku, ko se vkrcaš na letalo

in te posadka pozdravi
v tvojem lastnem jeziku,

veš, da greš domov.

Če bi materni jeziki imeli vonje,

mislim, da bi dišali po piškotih,

po tolažeči kokošji juhi,

in po babičinem parfumu;

morda celo malce po vrečkah proti moljem.

To je po vsej verjetnosti razlog,
zakaj se umetni jeziki, kot je Esperanto,

niso nikoli tako dobro
prijeli, kot je bilo lahko pričakovano.

Kakor koli bistroumno oblikovani

in preprosti, lahki za naučiti so že,

ni še nobena država
kakšnega vzela za svojega.

Niti za tuji jezik, ki bi se
sistematično poučeval

dlje časa v večjem merilu.

Čeprav so nekateri poskušali.

Ampak nekako kljub
težavam z naravnimi jeziki -

frustrirajočim nepravilnostim,

razlikam med črkovanjem in izgovorjavo,

včasih absurdni zapletenosti slovnice -

kljub vsemu temu,

se raje učimo jezike,
ki so se z ljudmi razvili organsko.

Umetni jeziki gredo v glavo.

Naravni jeziki pa dišijo po piškotih.

Za Nelsona Mandelo je bilo učenje
afrikanščine "spoznavanje sovražnika".

Rekel je: "Če jih želiš premagati,
moraš poznati njihov jezik,

njihove strasti, njihove upe
in njihove strahove."

Uspelo mu je. Delovalo je.

Ampak saj ne gre vedno
za sovražnike, kajne?

To pravilo je uporabno pri vseh
vrstah človeških odnosov.

In jaz bom zadnja oseba,
ki reče, da so tašče po definiciji

sovražnice.

Pred sedmimi ali osmimi leti

sem se z družino vozila skozi Poljsko.

Trgovine so se zapirale,
mi pa smo morali kupiti hrano.

Končno smo na drugi strani
ceste zagledali trgovino.

Edini način, da bi prišli tja
pravočasno, je bil obrat za 180°.

Torej sem ga naredila.

To je bilo verjetno nevarno.

In gotovo je bilo nezakonito.

Na parkirišču, preden sem sploh
imela možnost ugasniti motor,

sem zaslišala trkanje.

Spustila sem okno in pojavila
sta se dva para oči.

Vsak izmed obeh parov je
pripadal enemu policistu.

Ne morem ravno trditi,
da govorim tekoče poljsko;

niti v najboljšem primeru.

Ampak včasih mi je uspelo
sodelovati v preprostem pogovoru.

Vendar v tistem trenutku, s krivo vestjo,

iz oči v oči z dvema
možema postave v uniformi,

me je zapustila vsaka
razumna poljska beseda.

A vendar niti za trenutek nisem pomislila,

da bi situacijo poskusila
rešiti v angleščini.

Angleščina bi mi verjetno dala
jezikovno prednost,

ampak bi lahko tudi naredila,
da bi bilo policistoma neprijetno.

Odločena sem bila, da se držim poljščine.

Kako?

Tisti majhen poljski kotiček mojih
možganov je pravkar obnemel.

Razen ene stvari.

Obstajala je neka stvar,
ki sem jo tolikokrat ponovila,

da bi jo lahko zrecitirala v spanju.

To je bila otroška pesmica

o bolni žabi.

(Smeh)

To je bilo vse, kar sem imela.

Vem, da je bilo čudno,
ampak sem kar bleknila:

(v poljščini)

"Neka žaba b'la je slaba,

pojde torej do zdravnika,
in pove, da je uboga.

Doktor vzame si očala,
saj je bil že kar v letih,"

Pogledala sem policista

in strmela sta vame.

(Smeh)

Zdi se mi, da se je eden
od njiju popraskal po glavi.

In potem sta se nasmehnila.

Smejala sta se!

In to me je sprostilo.

No, vsaj dovolj, da je nekaj
pomembnejših besed

priletelo nazaj v mojo glavo.

Uspelo mi je izustiti nekaj
polovičnih stavkov v smislu:

"Zelo žal, rabila hrano,
nikoli več ponoviti."

Spustila sta me.

In ko sem že tekla v trgovino,
sta zaklicala: "Szczęśliwej podróży!"

"Lepo potovanje!"

Moj namen ni, da bi vas
spodbudila k učenju jezikov,

da boste lahko potovali po svetu,
kršili zakone in ne bili kaznovani.

Ampak ta majhna prigoda oriše,
kako lahko le nekaj besed,

čeprav preprostih in smešnih,
kako lahko le nekaj besed

gre naravnost v srce in ga stopi.

Mimogrede, bila je še
alternativa bolni žabi.

Obstajala je še ena reč,
ki sem jo poznala enako dobro:

pivska pesem.

(Smeh)

Ta mi ne bi prislužila nasmeha,

ampak verjetno obisk lokalne
policijske postaje in krvni test.

Ni treba znati mnogo jezikov

in ni jih treba znati temeljito.

Z malo se da daleč priti.

Deset besed srcu lahko ima večji pomen

kot tisoč besed glavi.

Lahko skleneš kompromis
in vedno uporabljaš angleščino.

Ampak lahko pa si tudi tista oseba,
ki stopi iz povprečja

in spozna novega znanca -
ali sovražnika, kar koli pač že je -

na njegovem domačem igrišču.

Če govoriš jezik drugega, nisi šibek,

to dokazuje, da si močan.

Tista oseba, ki je dovolj pogumna in
se potrudi prečkati meje konvencij,

na koncu zmaga.

Ne bojte se napak.
Napake te naredijo človeškega.

In v tem primeru obstaja še bonus.

Če se tu zmotiš,

daš drugim priložnost, da ti pomagajo,
da pridejo in te spoznajo.

In na ta način je povezava,
ki si jo pravkar naredil, močnejša.

Hočeš torej biti razumljen

ali se povezati?

Nadaljujmo z učenjem angleščine,

zato da lahko komuniciramo z mešanimi
občinstvi, kot to počnemo tukaj, na TEDx-u.

Angleščina je močno orodje
za deljenje znanja,

za mednarodna zborovanja
o globalnih problemih.

Angleščina je navsezadnje avtocesta
do 365 milijonov src.

365 milijonom ljudem
angleščina diši po piškotih.

Ampak zakaj bi se ustavili tu?

Zakaj se ne bi še malo bolj potrudili

in se naučili še vsaj enega
drugega tujega jezika?

Tam zunaj je veliko okusov piškotov.

Pojdimo in poskusimo kakšnega novega.

Hvala.

(Aplavz)