Zakaj je tako težko govoriti o besedi na N?

Profesorica Elizabeth Stordeur Pryor predstavlja premišljeno in z zgodovinskimi dejstvi podprto analizo ene najbolj spornih besed v angleščini -- besede na N. Na podlagi lastnih izkušenj pojasni, kako lahko z razmišljanjem o naših trenutkih soočanja z besedo spodbujamo učinkovite razprave in sčasoma ustvarimo koncept, ki bo preoblikoval način poučevanja o zapleteni zgodovini rasizma v Ameriki.

V trenutku, ko je izgovorila to,

se je vzdušje v predavalnici spremenilo.

Študenti me ponavadi
zelo pozorno poslušajo,

zdaj pa so se obotavljali na stolih
in umikali poglede.

Sem črnka,

ki predava o zgodovini rase
in suženjstvu v Ameriki.

Zavedam se, da je moja
družbena identiteta vedno vidna.

Tudi moji študenti so izpostavljeni,

zato sem previdna.

Poskušam predvideti, kateri del predavanja
bi lahko bil težaven,

vendar iskreno rečeno --

tega sploh nisem pričakovala.

Vsa leta študija me niso
pripravila na scenarij,

ko beseda na N (ang. Nigger = črnuh)
prestopi prag predavalnice.

Bilo je prvo leto mojega poučevanja,

ko je študentka med predavanjem
izrekla besedo na N.

Nikogar ni zmerjala.

Bila je zelo motivirana študentka,

na predavanja je prihajala pripravljena,

sedela je v prvi vrsti

in bila vedno na moji strani.

Ko je izgovorila besedo na N,

se je dejansko nanašala
na moje predavanje,

citirala je besede iz filma,
komedije iz sedemdesetih,

ki so vsebovale dve rasistični žaljivki.

Ena se je nanašala
na ljudi kitajskega porekla

in druga je bila beseda na N.

V trenutku, ko je to izgovorila,
sem dvignila roke in rekla: "No, no."

Vendar mi je zagotovila,

da gre za šalo iz filma
Vroča sedla (Blazing Saddles),

in jo ponovila.

To se je pripetilo pred desetimi leti

in moj takratni odziv na to
me je dolgo moril.

Ni bilo prvič,
da sem o tej besedi razmišljala

v akademskem smislu.

Sem namreč profesorica ameriške zgodovine

in beseda se pogosto pojavlja
v gradivu, ki ga predavam.

Zato sem morala sprejeti odločitev.

Po posvetu z osebo, ki ji zaupam,

sem se odločila,
da je nikoli ne izgovorim,

niti da jo citiram.

Odločila sem se za uporabo
olepševalnice "beseda na N".

A tudi ta odločitev mi je
povzročala preglavice.

Nisem še imela stalne profesure,

zato me je skrbelo,
da me bodo starejši sodelavci

imeli za neresno akademikinjo
zaradi uporabe olepševalne fraze.

A uporaba prave besede
se mi je bolj upirala.

Pripetljaj v predavalnici me je prisil
k soočenju z besedo v javnosti.

Soočenju z zgodovino, z nasiljem,

tudi z ...

Z nasiljem, zgodovino pa tudi s trenutki,
ko je bila namenjena meni,

ko se je brezbrižno omenjala
v moji navzočnosti,

ko je bila nekomu na vrhu jezika.

Vse je to me je prevzelo
v tistem trenutku,

naravnost pred mojimi študenti.

In nisem imela pojma, kaj storiti.

Tako sem takšne zgodbe, kot je moja,
poimenovala "trenutki soočanja".

Trenutek soočanja opisuje trenutek,
ko se neposredno srečaš z besedo na N.

Če smo bili kdaj zbegani ali sprovocirani
zaradi besede,

denimo v kakšni
nelagodni socialni situaciji,

neprijetni akademski debati,

zaradi nečesa,
kar smo slišali v pop kulturi,

če smo bili z besedo ozmerjani

ali če smo bili priča
zmerjanju s to žaljivko,

smo doživeli "trenutek soočanja".

Naš odziv na trenutek soočanja
je odvisen od tega,

kdo smo in kako se dogodek odvija.

Lahko nas le rahlo vrže s tira

ali pa je izkušnja
izredno boleča in ponižujoča.

V svojem življenju sem imela
ogromno takšnih trenutkov soočanja,

vendar eno drži --

ni veliko priložnosti za pogovor o le-teh.

Tisti dan v predavalnici sem se
počutila kot že mnogokrat,

ko sem doživela neželeno soočenje
z besedo na N.

Zmrznila sem.

Ker je težko govoriti o besedi na N.

Delno je o besedi na N
težko govoriti zato,

ker se o njej navadno
debatira le na en način --

kot o besedni figuri-
To slišimo pogosto, kajne?

Samo beseda je.

Žgoče vprašanje, ki kroži
po družbenih medijih je,

kdo jo lahko izgovori in kdo ne.

Temnopolti intelektualec Ta-Nehisi Coates
premika meje

z zagovarjanjem afroameriškega
načina uporabe besede.

Na drugi strani pa je Wendy Kaminer,

belka, ki zagovarja svobodo govora,

mnenja, da izogibanje uporabi besede

daje sami besedi moč.

In mnogi so istega mnenja.

Nedavno se je razpravi pridružil
javnomnenjski institut The Pew Center.

V anketi z naslovom "Rasa v Ameriki 2019"

so povprašali odrasle Američane,
če se jim zdi sprejemljivo,

da belci uporabljajo besedo na N.

Sedemdeset odstotkov anketiranih
je odgovorilo z "nikoli".

Takšne razprave so pomembne,

vendar nam dejansko zatiskajo oči.

Onemogočijo nam
prodreti globlje v razpravo.

Globlja razprava pa je,
da beseda na N ni zgolj beseda.

Ni prijetno vpeta v zgodovino rasizma

kot nekakšen spominek na suženjstvo.

V osnovi se za besedo na N skriva ideja:

da smo temnopolti intelektualno,

biološko

in nespremenljivo manjvredni od belcev.

In kar se mi zdi najpomembnejše --

ideja, da manjvrednost pomeni,
da sta nepravičnost, ki jo doživljamo,

in neenakost, ki jo prenašamo,

pravzaprav naša lastna krivda.

Ja, zato je ...

Če besedo obravnavamo
zgolj kot rasistično žaljivko

ali vulgarizem v hiphopu,

zveni kot bolezen

v glasilkah Američanov,

ki se lahko nemudoma preboli.

Vendar ni bolezen in se ne preboli.

In to sem se naučila
iz pogovorov s študenti.

Zato sem se na naslednjem predavanju

opravičila

in objavila novost.

Uvedla sem novo pravilo:

študenti bodo besedo lahko videli
na mojih predstavitvah v PowerPointu,

v filmih in esejih, ki jih berejo,

vendar se v predavalnici
nikoli ne bo izgovarjala naglas.

Nihče je nikoli več ni izgovoril.

Vendar se na ta način niso naučili veliko.

Kasneje me je najbolj motilo to,

da študentom nisem razložila,

zakaj ima prav ta beseda,

od vseh prostaških,
težavnih ameriških besed,

nadomestno frazo "beseda na N",
ki jo ublaži.

Večina mojih študentov,

ki je rojenih večinoma
konec devetdesetih in kasneje,

ni niti vedela,
da je fraza "beseda na N"

relativno nova v ameriški angleščini.

V času mojega odraščanja še ni obstajala.

A konec osemdesetih

so temnopolti študenti,
pisatelji in intelektualci

vedno glasneje opozarjali na rasistične
napade, ki so jih doživljali.

In med razkrivanjem svojih zgodb

so se vedno bolj izogibali
uporabi te besede.

Namesto prave besede
so uporabljali zgolj začetnico N

in jo poimenovali "beseda na N".

Zdelo se jim je, da je beseda vsakič,
ko je bila izgovorjena,

odprla stare rane,
zato je niso želeli več uporabljati.

Vedeli so, da bodo njihovi poslušalci
v glavah slišali pravo besedo.

Njihov cilj ni bil, da je ne bi.

Cilj je bil, da se beseda ne pojavi več
v njihovih lastnih ustih

ali v zraku.

S tem so celoten narod spodbudili k temu,

da so začeli premišljevati,

ali bi besedo uporabljali.

To je bil tako radikalen korak,

da se ljudje še vedno
razburjajo glede tega.

Kritiki vidijo nas,
ki uporabljamo frazo "beseda na N",

in ljudi, ki se razburijo
zgolj ob omembi besede,

kot pretirano načelne,

politično korektne

ali, kot sem pred kratkim
prebrala v časopisu The New York Times,

kot "pretirano na preži".

Ni res?

Vse to je nekoliko pritegnilo
tudi mojo pozornost,

zato sem na naslednjem predavanju

pozvala k razpravi o svobodi govora.

Beseda na N v akademskih krogih --
za ali proti?

Bila sem prepričana,
da se bo vnela vroča razprava o tem,

kdo besedo lahko uporablja in kdo ne.

Vendar se ni.

Namesto tega ...

so študenti začeli odkrivati svoje zgodbe.

Študentka iz New Jerseyja,
belka, je razkrila,

da je bila v šoli priča zmerjanju
temnopoltega otroka z besedo na N

in ni storila čisto nič.
Še leta zatem jo je pekla vest.

Drugi študent iz Connecticuta

je spregovoril o boleči zaostritvi odnosa
z družinskim članom,

s katerim sta si bila zelo blizu,

saj le-ta ni želel prenehati
z uporabo te besesede.

Ena najbolj osupljivih zgodb
je zgodba tihe temnopolte študentke

iz Južne Karoline.

Ni razumela,
zakaj se dviga toliku prahu glede tega.

Na njeni šoli so besedo uporabljali vsi.

V mislih ni imela otrok,
ki se zmerjajo na hodnikih.

Razložila je, da so učitelji
in drugi nadrejeni na njeni šoli

dejansko nagovorili
temnopolte dijake s to besedo,

če so jih le-ti vrgli s tira.

Rekla je, da je to ni motilo.

Čez nekaj dni

pa je objokana prišla
na mojo govorilno uro.

Mislila je, da ji to ne pride do živega,

in dojela, da temu ni tako.

V preteklih desetih letih

sem slišala dobesedno
na stotine takšnih zgodb

od najrazličnejših ljudi vseh starosti.

Petdesetletniki so se spominjali
zgodb iz drugega razreda

ali ko so bili stari šest,

kako so zmerjali druge s to besedo
ali bili zmerjani,

kar jih je bremenilo še leta in leta.

Med poslušanjem ljudi, ki so govorili
o svojih trenutkih soočanja z besedo na N,

me je kot profesorico najbolj vznemirjal
vzorec, ki se je pojavil:

najbolj napeto prizorišče
za takšne trenutke soočanja

je učilnica.

Večina ameriških otrok
se z besedo na N sreča v razredu.

Ena najbolj obravnavanih knjig
v ameriških srednjih šolah

je knjiga Marka Twaina
Dogodivščine Huckleberry Finna,

v kateri se beseda pojavi
več kot dvestokrat.

S tem ne kritiziram knjige.

Beseda se pogosto pojavlja
v ameriški literaturi in zgodovini,

je vseprisotna v afroameriški literaturi.

Vendar s strani študentov slišim,

da ko se beseda izgovori med predavanjem

brez razprave in konteksta,

popolnoma uniči vzdušje v predavalnici.

Zaupanje med študenti
in profesorjem je porušeno.

Kljub temu številni profesorji,

sicer z najboljšim namenom,

še vedno pogosto izgovarjajo
besedo na N med poučevanjem.

Želijo predstaviti in poudariti
grozote rasizma v ZDA,

zato jo uporabljajo kot
sredstvo za vzbujanje šoka.

Sklicevanje nanjo zelo nazorno oriše
grdoto zgodovine našega naroda.

Vendar pozabljajo,

da so te ideje še kako žive
v naši kulturi.

Ta beseda s šestimi črkami je kot puška,
nabita z nakopičeno bolečino.

Vsakič, ko je izrečena,
vsakič, ko se puška sproži,

izstreli v zrak sovražno idejo,

da smo črnci manjvredni.

Moji temnopolti študenti mi pravijo,

da se, ko je beseda citirana
ali izrečena v predavalnici,

počutijo kot pod ogromnim žarometom.

Eden od študentov mi je povedal,

da so bili njegovi sošolci tako otročji,
da so se obračali proti njemu,

da bi videli njegov odziv
ob omembi besede.

Svetlopolti študent mi je povedal,
da je bil v osmem razredu,

ko so obravnavali knjigo
Ubiti ptico oponašalko

in jo brali naglas,

tako pod pritiskom,
ker bi moral prebrati besedo,

pri čemer je učitelj vztrajal,
da morajo vsi,

da se je večino ure skrival v kopalnici.

Gre za resno zadevo.

Študenti po celi državi

se odločajo za zamenjavo specializacije
in izostajanje od pouka

zaradi pomanjkljivega načina poučevanja
glede besede na N.

Problem brezbrižne uporabe besede
v akademskih krogih

je na samem vrhuncu.

Povzročil je proteste na univerzah
v Princetonu in Emoryju,

na univerzi The New School,

na kolidžu Smith, kjer predavam,

in kolidžu Williams,

na katerem so študenti pred kratkim
bojkotirali celoten oddelek za angleščino

zaradi uporabe besede na N
in drugih težav.

In to so samo primeri,
ki so medijsko znani.

To je kriza.

Odzivi študentov se zdijo
kot napad na svobodo govora,

vendar gre za problem v načinu poučevanju.

Moji študenti nimajo težav z gradivom,
v katerem se pojavlja beseda na N.

Želijo se učiti o Jamesu Baldwinu

in Williamu Faulkneru

in o gibanju za državljanske pravice.

Pravzaprav so njihove zgodbe
tiste, ki kažejo,

da igra ta beseda osrednjo vlogo
v njihovih mladostniških letih

v Združenih državah.

Je v glasbi, ki jo radi poslušajo,

v popularni kulturi, ki jo posnemajo,

v komedijah, ki jih gledajo,

na televiziji, v filmih

in je spominsko obeležena v muzejih.

Slišijo jo v garderobah,

na Instagramu,

na šolskih hodnikih,

v klepetalnicah videoigric, ki jih igrajo.

Je vsepovsod v njihovem svetu.

Vendar ne vedo,
kako naj razmišljajo o besedi

ali kaj ta beseda sploh pomeni.

Tudi sama nisem resnično razumela
pomena beseda,

dokler je nisem nekoliko raziskala.

Presenečeno sem ugotovila,

da so temnopolti ljudje besedo na N
prvič dodali v besedišče

kot politični protest.

Ne v sedemdesetih ali osemdesetih
20. stoletja,

vendar že v sedemdesetih letih
18. stoletja.

Žal nimam veliko časa za pogovor

o dolgi in prevratni zgodovini
afroameriške uporabe besede na N.

A rekla bom eno:

moji študenti bodo rekli,

da razumejo krut izvor besede,
da gre za suženjstvo.

A le delno imajo prav.

Beseda je obstajala
preden je postala žaljivka,

a žaljivka je postala v izredno
odločilnem trenutku ameriške zgodovine,

ko so se številni temnopolti
začeli osvobajati suženjstva,

na začetku dvajsetih let
19. stoletja na severu.

Drugače rečeno:

ta beseda je v osnovi
napad na črnsko svobodo,

črnsko mobilnost

in črnska prizadevanja.

Celo dandanes

nič ne sproži tako hitro
tirade o besedi na N

kot črnec, ki se bori za svoje pravice,

ali okoliščine, v katerih
gre temnopoltim dobro.

Spomnite se napadov na nogometaša
Colina Kaepernicka, ko je pokleknil,

ali na Baracka Obamo,
ko je postal predsednik.

Moji študenti se želijo učiti
o tej zgodovini.

A ko postavljajo vprašanja,
so utišani ali osramočeni.

Z izogibanjem pogovoru o besedi na N

smo besedo spremenili v popoln tabu,

dali smo ji moč,
da nas spravi v takšno negotovost,

da pri vseh otrocih v Ameriki,
ne glede na to, katere rase so,

del odraščanja zaznamuje ugotavljanje,
kako se spopasti s to besedo.

Pogovore o tem obravnavamo kot
pogovor o seksu pred spolno vzgojo.

Ne prenesemo jih, zatremo jih.

Zato se otroci o besedi učijo na skrivaj
in od prijateljev brez pravih informacij.

Želim si, da bi se lahko vrnila
v predavalnico tistega dne

in premagala svoj strah

ter spregovorila o tem,
da se je dejansko nekaj zgodilo.

Ne samo meni
ali mojim temnopoltim študentom,

temveč vsem nam.

Mislim, da nas vse povezuje ravno to,

da ne zmoremo govoriti o tej besedi.

Kaj pa če bi razmislili
o naših trenutkih soočanja

in začeli govoriti o tem?

Danes poskušam med predavanji
ustvariti pogoje,

da lahko odprto in iskreno govorimo o tem.

Eden od teh pogojev je,
da besede ne izrečemo.

Zmožni smo govoriti o njej,

ker se med predavanjem ne izreče.

Naslednji pomemben pogoj je,

da ne poskušam spodbujati
temnopoltih študentov,

da učijo svoje sošolce o tem.

To je moja naloga.

Zato se vedno pripravim.

Predavanje poteka po strogem protokolu

in oborožena sem z znanjem iz zgodovine.

Študentom vedno zastavim isto vprašanje:

zakaj je tako težko govoriti
o besedi na N?

Njihovi odgovori so neverjetni.

Neverjetni so.

Predvsem pa sem se dobro seznanila

s svojimi lastnimi trenutki soočanja,

z mojo osebno zgodovino,
povezano s to besedo.

Ker se beseda na N pojavlja v šolah

in resnično vsepovsod,

prinaša s seboj vso težavno
zgodovino ameriškega rasizma.

Zgodovino naroda

in mojo lastno zgodovino,

tukaj in zdaj.

Ne izogibajmo se je.

(Aplavz)