Boleč problem umetnih okončin

Kaj je Davida Sengeha gnalo k izdelavi udobnejših protez? Odraščal je v Sierri Leone in preveč njegovih najbližjih po tamkajšnji brutalni civilni vojni pogreša okončine. Ko je opazil, da ljudje, ki proteze imajo, le-teh ne nosijo, se je odločil raziskati zakaj – in rešiti problem s svojo ekipo iz MIT Media Laba.

Rodil sem se in odraščal v Sierri Leone,

v majhni in čudoviti državi

v Zahodni Afriki,

v državi, bogati tako z materialnimi viri

kot s kreativnim talentom.

Vendar pa je Sierra Leone razvpita

zavoljo desetletne
uporniške vojne v 90-ih,

ko so bile celotne vasi požgane.

Po ocenah so 8000-im možem,
ženam in otrokom

v tem času amputirali roke ali noge.

Ko sem s svojo družino bežal na varno,

star približno 12 let,
pred enim od teh napadov,

sem dal zaobljubo, da bom naredil vse,
kar bo v moji moči,

da poskrbim, da mojim otrokom

ne bo potrebno izkusiti tega,
kar je doletelo nas.

Oni bodo zares del Sierre Leone,

ko vojna in amputacije

ne bodo več del strategije
za pridobivanje moči.

Ko sem gledal znance, najdražje,

kako so si opomogli od opustošenja,

me je globoko vznemirjalo to,

da mnogi od amputirancev v državi

niso uporabljali svojih protez.

Razlog – sem izvedel –

je bil v ležiščih za njihove proteze,

ki so povzročala bolečine,
ker se niso dobro prilegala.

Ležišče protoze je tisti del,

kamor amputiranec
vstavi krn preostalega uda

in ki je povezan z umetnim gležnjem.

Celo v razvitem svetu

traja od treh tednov dalje,
včasih več let,

da pacient dobi udobno ležišče, če sploh.

Protetiki še vedno uporabljajo
klasične postopke,

kot je oblikovanje kalupa in ulivanje,

da izdelajo ležišče proteze
iz enega materiala.

Taka ležišča pogosto pomenijo nevzdržen

pritisk na pacientove ude,

kar povzroča razjede
zaradi pritiska in žulje.

Ni pomembno,

kako močan je gleženj vaše proteze.

Če je njeno ležišče neudobno,

noge ne boste uporabljali

in to je v današnjih časih
enostavno nesprejemljivo.

Tako sem nekega dne srečal
profesorja Hugh-a Herr-a

pred približno dvema letoma in pol

in me je vprašal, ali vem,
kako rešiti ta problem,

sem mu odgovoril: "Ne, ne še,

vendar bi rad to ugotovil."

In tako sem za svoj doktorat
na MIT Media Labu

oblikoval ležišča za proteze po meri,

primerna za hitro in poceni izdelavo,

ki so bolj udobna

od klasičnih protez.

Uporabil sem slikanje z magnetno resonanco

za zajem dejanske oblike
pacientove anatomije,

nakar sem uporabil metodo končnih elementov
za boljšo napoved

tlakov in deformacij v notranjosti

pri običajnih silah.

In nato pripravil ležišče proteze
za izdelavo.

S 3D tiskalnikom izdelamo

ležišče proteze iz večih materialov,

kar razbremeni pritisk,
kjer je to potrebno

glede na anatomijo pacienta.

Skratka, z uporabo podatkov

lahko hitro in poceni
naredimo nova ležišča.

V nedavni, pravkar končani raziskavi,

v Media Labu

je eden od našil pacientov, veteran ZDA,

ki je amputiranec približno 20 let

in je nosil na ducate nog,

komentiral enega od natisnjenih kosov:

"Tako je mehak,
kot da bi hodil po blazinah;

in jebe*ti, kako je seksi."

(Smeh)

Invalidnost v našem času

ne bi smela nikomur preprečiti

živeti polnega življenja.

Upam in želim si,
da bi orodja in postopki,

ki jih razvija naša raziskovalna skupina,

služila temu, da bi te
visoko funkcionalne proteze prišle v roke

tistim, ki jih potrebujejo.

Sam lahko začnem celiti rane

prizadetim v vojni in zaradi bolezni

z izdelavo udobnih in dostopnih vmesnikov

za njihovo telo.

Bodisi v Sierri Leone bodisi v Bostonu,

upam, da to ne le povrne funkcije,

temveč temeljito preoblikuje
njihov občutek za človeški potencial.

Najlepša hvala.

(Aplavz)