Dr. Martin Luther King mlajši
je v svojem govoru leta 1968,

v razmišljanju o ameriškem gibanju
za državljanske pravice, izjavil:

"Na koncu se ne bomo spominjali
besed naših sovražnikov,

temveč tišine naših prijateljev."

Kot učitelj sem ponotranjil to sporočilo.

Vsak dan lahko okoli nas
spremljamo posledice tišine,

ki se kažejo v obliki diskriminacije,

nasilja, genocida in vojne.

V učilnici pozivam svoje učence,

naj raziskujejo tišino svojih
življenj skozi poezijo.

Skupaj skušamo zapolniti te vrzeli,

jih prepoznati, poimenovati,

razumeti, da ne rabijo biti izvori sramu.

Da bi v svoji učilnici ustvaril okolje,

kjer bi učenci lahko varno

z ostalimi delili
zaupnosti svoje lastne tišine,

imam na tabli štiri bistvena načela,

ki so vidna celotnemu razredu,

kjer se vsak učenec
na začetku leta podpiše:

beri kritično, piši vestno,

govori jasno, povej svojo resnico.

Sam pogosto razmišljam o tem zadnjem
načelu - povej svojo resnico.

Spoznal sem,

da če želim od svojih učencev,
da spregovorijo,

potem moram tudi jaz
povedati svojo resnico,

biti iskren z njimi in jim povedati
o časih, ko mi to ni uspelo.

Tako sem jim povedal, da so me
med odraščanjem v New Orleansu,

kot člana katoliške družine
v postnem času, vedno učili,

da je najpomembneje kar človek
lahko naredi, da se nečemu odreče.

Žrtvovati nekaj, v čemer običajno uživaš,

da dokažeš Bogu,
da razumeš njegovo svetost.

Odrekel sem se gaziranim pijačam,
McDonald's-u,

praženemu kompirčku,
francoskim poljubom in vsemu vmes.

A nekega leta sem se odrekel govorjenju.

Menil sem, da je najdragocenejše
kar bi jo lahko žrtvoval,

moj lastni glas.

Kot da se ne bi zavedal,
da sem to storil že dolgo nazaj.

Porabil sem toliko časa,

da sem govoril ljudem,
kar so želeli slišati,

namesto kar bi morali slišati.

Govoril sem si, da ne morem biti
nikogaršnja vest,

saj moram še vedno oblikovati svojo,

zato pogosto nisem rekel nič,

blažil nevednost s svojo tišino,

ne da bi se zavedal, da obsojanje
ne potrebuje besed, da obstaja.

Ko so kristjana pretepli 
zaradi homoseksualnosti, sem dal roke v žep

in odkorakal s pogledom v tla,
kot da nisem opazil.

Tedne nisem uporabljal omarice,

ker me je ključavnica spominjala
na tisto na mojih ustih.

Ko me je brezdomec na vogalu
pogledal in iskal potrditev,

da je vreden pogleda.

Bolj me je zanimal ekran
na mojem Applu (op. p. Jabolko),

kot da bi mu dejansko dal jabolko.

Ko mi je ženska
na dobrodelni prireditvi rekla:

"Ponosna sem nate.

Zagotovo je težko učiti te uboge,
neinteligentne otroke."

Tiho sem bil, saj očitno 
potrebujemo njen denar bolj,

kot učenci potrebujejo
svoje dostojanstvo.

Toliko časa porabimo,

ko poslušamo, kaj ljudje govorijo,

da smo redko pozorni na stvari,
ki jih ne povejo.

Tišina je usedlina strahu.

Občuti tvoje slabosti,

zaveže tvoj jezik.

Je zrak, ki beži iz tvojega prsnega koša,

ker se tam ne počuti varnega.

Tišina je genocid v Ruandi.
Tišina je Katrina.

Je tisto, kar slišiš, ko zmanjka
vreč za posmrtne ostanke.

Je tisti zvok, ko je zanka okoli
vratu že zategnjena.

Je upepelitev. Je veriga.
Je privilegij. Je bolečina.

Ni časa, da sam izbereš svoje bitke,

če so bitke že same izbrale tebe.

Ne bom dovolil tišini, da se ovije
okrog moje neodločenosti.

Kristjanu bom rekel, da je lev,

svetišče poguma in briljantnosti.

Vprašal bom tistega brezdomca,
kako mu je ime

in kakšen dan je imel, ker včasih

je vse, kar si ljudje želimo, biti človek.

Povedal bom tisti ženski,
da moji učenci lahko govorijo

o transcendentalni filozofiji,
kot da se pišejo Thoreau,

in ker je gledala
epizodo Skrivnih navez,

še ne pomeni, da ve karkoli
o mojih otrocih.

Zato bom letos,

namesto, da se čemu odrečem,

živel vsak dan, kot da bi imel
pod jezikom mikrofon,

oder, na spodnji strani moje inhibicije.

Kdo potrebuje govorniški oder,

če je vse, kar si kadarkoli
potreboval, tvoj glas?

Hvala.