Rada bi vam povedala zgodbo
o smrti in arhitekturi.

Pred stotimi leti smo umirali
zaradi bolezni, kot je pljučnica.

Če smo zboleli, smo tudi kmalu umrli.

Umirali smo doma,
na domači postelji v krogu družine.

Drugače ni šlo,

saj večina ni imela dostopa
do zdravstvene oskrbe.

V 20. stoletju se
stvari spremenijo.

Razvili smo penicilin,

da smo lahko zdravili bolezni.

Izumili smo nove naprave,
kot je rentgen.

A te naprave so bile
velike in drage,

in zato smo potrebovali
centralizirane stavbe,

ki so postale današnje bolnišnice.

Po 2. svetovni vojni

so države uvedle univerzalno
zdravstveno zavarovanje,

tako je imel vsak dostop do oskrbe.

Življenjska doba se je od začetka
prejšnjega stoletja podvojila.

20. stoletje je bil čas velikega
optimizma glede znanosti,

a zaradi osredotočenosti na življenje,
je bila smrt pozabljena,

spremenil se je tudi naš pristop do nje.

Sem arhitektka

in v preteklem letu in pol
sem opazovala te spremembe,

kaj pomenijo za arhitekturo
v povezavi s smrtjo in umiranjem.

Sedaj umiramo zaradi
raka in srčnih bolezni,

to pa pomeni dolga obdobja
kronične bolezni

ob koncu našega življenja.

Med tem obdobjem

bomo veliko časa preživeli v 
bolnišnicah, hospicih in domovih za oskrbo.

Vsi smo že bili v sodobni bolnišnici.

Fluorescentne luči, neskončni hodniki,

in nešteto neudobnih stolov.

Arhitektura bolnišnic si
zasluži slab sloves.

Presenetljivo pa je,
da vedno ni bilo tako.

To je Bolnišnica nedolžnih,
leta 1419 jo je zgradil Brunelleschi,

eden najbolj znanih in najvplivnejših
arhitektov tistega časa.

Ko pogledam to stavbo in pomislim
na današnje bolnišnice,

me začudi ambicija stavbe.

Čudovita stavba.

Dvorišča na sredini,

tako ima vsaka soba dnevno
svetlobo in svež zrak,

velike sobe z visokimi stropi,

v njih se pač počutiš bolj udobno.

Pa še lepo je.

Nekako smo pozabili,
da obstaja ta možnost za bolnišnice.

Če želimo boljše stavbe za umirajoče,
se moramo o tem pogovarjati,

a ker nam je ta tema neprijetna,

se ne pogovarjamo

in ne sprašujemo, kako
družba pristopa do smrti.

Pri moji raziskavi pa me je
najbolj presenetilo,

kako zlahka lahko spremenimo odnos.

To je prvi krematorij v Veliki Britaniji,

zgrajen v letih 1870 v Wokingu.

Ko je bil zgrajen,
so vaščani protestirali.

Sežig je bil družbeno nesprejemljiv,
pokopanih je bilo 99,8 odstotka ljudi.

A le sto let kasneje
se 75 odstotkov ljudi odloči za žaro.

Ljudje so do sprememb odprti,

če imajo možnost se o njih pogovoriti.

Ta pogovor o smrti in arhitekturi

je bil cilj moje prve razstave

junija v Benetkah z naslovom
"Smrt v Benetkah".

Zastavljena je bila dokaj igrivo,

tako da bi pritegnila ljudi.

Del razstave je bil interaktivni
zemljevid Londona,

ki kaže koliko nepremičnin

je predanih smrti in umiranju.

Ko pomahate z roko preko zemljevida,

se izpiše ime stavbe ali pokopališča.

Drugi del razstave so bile razglednice,

ki so jih ljudje lahko vzeli.

Prikazovale so domove, bolnišnice,

pokopališča in mrtvašnice.

Govorile so zgodbo
o različnih prostorih,

skozi katere gremo
pred in po smrti.

Želeli smo pokazati,
da je kraj, kjer umremo,

ključen del smrti.

Najbolj zanimivi so bili odzivi
obiskovalcev razstave,

še posebej na avdio-vizualne dele.

Ljudje so plesali, tekli in skakali,

ko so skušali sprožiti del razstave,

in kar naenkrat se ustavijo,

ker se spomnijo,
da so na razstavi o smrti,

in da morda tako vedenje ni primerno.

A zanima me,
če obstaja določen način,

kako se vesti okoli smrti.

In če ga ni,
razmislite o tem, kaj je dobra smrt,

in kako je videti arhitektura,
ki podpira dobro smrt.

Je morda manj podobna temu
in bolj temu?

Hvala.

(Aplavz)