Po celem svetu je bilo približno 60 milijonov ljudi prisiljenih zapustiti svoje domove, da bi pobegnili pred vojno, nasiljem ali preganjanjem. Večina jih je postala notranje razseljene osebe, kar pomeni, da so pobegnili od doma, vendar so še vedno znotraj svoje države. Drugi so prečkali mejo in iskali zavetje zunaj svoje države. Imenujemo jih begunci. A kaj natančno ta izraz pomeni? Svet pozna begunce že tisočletja, a moderno definicijo so skovali na Konvenciji ZN 1951 nanašajoč se na status begunca kot odziv na množično preganjanje in razseljevanje v drugi svetovni vojni. Ta definira begunca kot nekoga, ki je zunaj svoje države, in se ne more vrniti v svojo državo, ker se upravičeno boji, da bo preganjan. Preganjan je lahko zaradi svoje rase, vere, narodnosti, članstva v določeni socialni skupini ali političnega mnenja in je pogosto povezano z vojno in nasiljem. Danes je približno polovica svetovnih beguncev otrok, nekateri brez spremstva odraslih, situacija, ki jih naredi še posebej ranljive za otroško delo ali spolno izkoriščanje. Zgodba vsakega begunca je drugačna, in veliko jih mora na nevarno pot z negotovim koncem. A preden pridemo do tega, kaj vsebuje njihova pot, razčistimo nekaj. Obstaja veliko zmede glede razlike med izrazoma "migrant" in "begunec". "Migranti" se ponavadi nanaša na ljudi, ki zapustijo državo zaradi razlogov, ki niso povezani s preganjanjem, kot je iskanje boljših ekonomskih priložnosti ali zapuščanje sušnih predelov v iskanju boljših možnosti. Po celem svetu je veliko ljudi, ki so bili razseljeni zaradi naravnih nesreč, negotovosti glede hrane in drugih težav, a mednarodno pravo, prav ali napak, kot begunce prepoznava samo tiste, ki bežijo pred konflikti in nasiljem. Kaj se torej zgodi, ko nekdo pobegne iz svoje države? Večina begunskih poti je dolgih in nevarnih, z omejenim dostopom do zavetja, vode ali hrane. Ker je odhod lahko nenaden in nepričakovan, lastnino morda pustijo za sabo in ljudje, ki bežijo pred konflikti, pogosto nimajo potrebnih dokumentov, kot so vize, da bi se vkrcali na letalo in legalno vstopili v drugo državo. Finančni in politični faktorji jim prav tako lahko preprečijo potovanje po običajni poti. To pomeni, da lahko običajno potujejo samo po kopnem ali morju in morajo morda zaupati svoje življenje tihotapcem, da jim pomagajo čez mejo. Medtem ko nekateri iščejo varnost skupaj z družino, drugi gredo na to pot sami in pustijo svoje bližnje za seboj z upanjem, da se kasneje spet združijo. Ločitev je lahko travmatična in neznosno dolga. Medtem ko je več kot polovica svetovnih beguncev v mestih je včasih prva postaja za nekoga, ki beži pred konflikti, begunsko taborišče, ki ga ponavadi vodi Agencija za begunce Združenih Narodov ali lokalna vlada. Begunsko taborišče naj bi bilo začasna struktura, ki ponuja kratkotrajno zavetje, dokler se prebivalci ne morejo vrniti domov, se integrirajo v državo gostiteljico, ali jih premestijo v drugo državo. A premestitev in dolgoročna integracija sta pogosto omejeni. Zato begunci nimajo druge izbire, kot da ostanejo v taboriščih leta in včasih celo desetletja. Ko so enkrat v novi državi, je prvi legalni korak za razseljeno osebo prošnja za azil. Na tej točki so prosilci za azil in niso uradno priznani kot begunci dokler njihova prijava ni sprejeta. Medtem ko se države strinjajo v definiciji begunca, je vsaka država gostiteljica odgovorna za pregled vseh prošenj za azil in odločanje o tem, ali bo prošnja za azil sprejeta. Smernice se med državami lahko zelo razlikujejo. Države gostiteljice imajo kar nekaj dolžnosti do ljudi, ki jim je prepoznan status begunca, kot je zagotovilo minimalnega standarda in ne-diskriminacija. Najbolj osnovna dolžnost do beguncev je načelo nevračanja, princip, ki narodu preprečuje, da bi posameznika poslala v državo, kjer sta ogrožena njihovo življenje in svoboda. V realnem svetu pa so begunci pogosto žrtve nekonsistentnega in diskriminatornega ravnanja. Vse bolj pogosto si morajo na novo zgraditi življenje kljub ksenofobiji in rasizmu. In prepogosto ne smejo vstopiti na trg delovne sile in so popolnoma odvisni od humanitarne pomoči. Prav tako vse preveč begunskih otrok ne obiskuje šole zaradi zmanjšanega financiranja izobraževalnih programov. Če greš skozi zgodovino svoje družine, je možno, da boš odkril, da so bili na določeni točki tvoji predniki prisiljeni zapustiti domove zaradi vojne ali bega pred diskriminacijo in preganjanjem. Bilo bi dobro, če si zapomnimo te zgodbe, ko slišimo o današnjih beguncih, ki iščejo nov dom.